Zelena luč za odklop in sprostitev

Moje delo je z ljudmi in za ljudi. Ker stiska človeka ne čaka, se zgodi, da me pokličejo tudi izven delovnega urnika. Čutim poslanstvo, da pomagam. Kadarkoli.

Odgovornost do sodelavcev

Tudi izven delovnega časa se odzovem na klice, redkeje tudi na e-pošto, , saj se zavedam, da sodelavci kdaj potrebujejo hitro podporo, še posebej v situacijah, ki so zanje stresne ali nepričakovane. Takšnih primerov je bilo v preteklih nekaj letih zelo malo, morda še največ v času pandemije covida ali pa v preteklem letu, ko so Slovenijo prizadele poprave. Takrat smo pri nas v Triglavu veliko pisali in sporočali o ponudbi psihosocialne podpore, ki jo zagotavljamo že več kot desetletje. S sodelavcem sva bila v tistem obdobju na voljo za psihološko svetovanje in pomoč v duševni stiski vse dni v tednu in vse ure v dnevu.

Če kdaj prejmem telefonski klic v popoldanskem času in sem v tistem trenutku prosta, se običajno odzovem in se dogovorim, kdaj bom na voljo za daljši pogovor. A to se redko zgodi, da bi me kdo rabil, ko nisem več v službi. Če pa sem sredi kakšne aktivnosti ali z družino na dopustu, denimo sredi Jadrana ali ravno pripravljam kosilo, potem vrnem klic takoj, ko lahko. Na tak način ohranjam ravnovesje med odgovornostjo, ki jo čutim do sodelavcev in kakovostnim časom, ki ga posvetim družini. Spoštujem, da so vsi v službi razumevajoči glede tega, da ni vedno mogoče odgovoriti takoj, in cenim, da si tu zaradi narave dela lahko privoščim prilagodljivost.

Na nek način sem res dosegljiva za sodelavce, ki se srečujejo z duševno stisko. To jim tudi povem, ko se pogovarjamo. Pokličejo me lahko, če so v stiski in/ali začutijo potrebo po pogovoru. Vedno sem vesela, ko lahko komu pomagam ali nudim oporo ter s pogovorom vsaj nekoliko olajšam njegovo stisko. To mi daje občutek izpolnjenosti. Je pa res, da je bilo takšnih primerov, ko bi me kdo poklical izven delovnika, do sedaj zelo malo oz. le nekaj. Zato nimam občutka, da bi ta popoldanska dosegljivost vplivala na moje zasebno življenje in počutje. Brez težav vsak dan znova doživljam »odklop od dela«. Hkrati se zavedam, da bi morala bolj jasno postaviti meje in doreči ure dosegljivosti, če bi bilo klicev več.

Kar dobro poznamo ločnice in svoje pravice

Opažam, da smo zaposleni v našem podjetju v večini dobro ozaveščeni o potrebi po ločnici med delom in zasebnostjo. Zagotovo bo z novim zakonom prav vsakdo nekako moral spoštovati in slediti tej zakonski obveznosti. Za nekatere poklice in izjeme zna biti to kar precejšen izziv. Vsi ne znajo ali pa ne želijo potegniti črte med delom in zasebnostjo. Poznam ljudi, ki delajo praktično ves dan in ti so pogosto zelo predani delu in motivirani. Praviloma si prizadevajo doseči visoke standarde in morda občutijo odgovornost, da so vedno na voljo, bodisi iz potrebe po nadzoru nad delom bodisi zaradi želje, da ne zamudijo nobene priložnosti ali naloge.

Ti ljudje pogosto uživajo v svojem delu in se vanj močno vključujejo, vendar so lahko tudi dovzetnejši za stres in izgorelost. Težje si vzamejo čas za sprostitev in aktivnosti, ki bi jih napolnile z energijo. Pogosto so zelo odgovorni, ki svoje delo postavljajo kot prioriteto in lahko podzavestno verjamejo, da jim bo več vloženega časa prineslo več uspeha ali odobravanja. Morda pa jim le manjka prakse ali veščin pri postavljanju meja, kar lahko vodi do občutka, da je njihovo življenje ves čas vpeto v službo. V takih primerih vidim pravico do odklopa kot neko pot iz »deloholizma«. Ta zakon osebno podpiram in verjamem, da bo pozitivno vplival na učinkovitost in zdravje zaposlenih.

Moja izkušnja

V naši službi spoštujemo urnike in gradimo spodbudno okolje, ki omogoča, da ob koncu dneva službene obveznosti odložimo in se posvetimo zasebnosti. Včasih se kljub temu zgodi, da delo »poseže« v naš prosti čas, vendar čutim, da je kultura podjetja usmerjena v to, da znamo med delovnim časom dati od sebe kar največ, nato pa si doma vzamemo čas za sprostitev. Drži pa, da velikokrat tudi v prostem času zmanjka priložnosti za počitek ali popoln odklop.

Tisti, ki po koncu delovnega dne prevzamemo še družinske obveznosti – kot so skrb za otroke, pomoč pri domačih nalogah, gospodinjska opravila, skrb za starejše ali bolne svojce, in druge naloge – pogosto nimamo priložnosti, da bi si vzeli čas za resničen ali kakovosten počitek. To lahko vodi v stalno fizično in čustveno izčrpanost, saj so zaloge energije porabljene na različnih področjih, ne da bi si lahko vzeli premor. Tudi v tem se je treba razvijati, se učiti in skrbeti zase. Predvsem zato, da bomo znali ne le delati, temveč tudi počivati. Meni v pestrem vsakdanu pomaga že, če se zvečer pravočasno odpravim v posteljo (takrat kot otroci), se naspim, skozi dan pa si večkrat vzamem kratke trenutke za sprostitev. Na ta način mi nekako uspeva sproti obnavljati energijo in ohranjati notranji mir.

Vsak dan je lahko nov začetek

Nasvetov za učinkovito sprostitev imam veliko, a ljudje se razlikujemo v tem, kaj komu ustreza in kaj koga veseli in sprosti. Zato vsem sodelavcem vedno priporočam, da najdejo svoj ritual, ki jim omogoči popoln odklop in regeneracijo. Le ena aktivnost ali tehnika morda ni dovolj. Razširite svoj seznam hobijev ali prostočasnih aktivnosti, novo leto je kot nalašč primeren čas za to. Poiščite ideje, kaj bi vas sprostilo, veselilo, umirilo in bi vam bilo v pomoč pri odklopu od obveznosti.

Z veseljem podobno svetujem in delim znanje ter izkušnje na internih izobraževanjih, delavnicah ali v pogovorih ena na ena. Meni pomaga moj osebni nabor kratkih in uporabnih tehnik sproščanja, ki jih opravim, ko to začutim. V pomoč so mi praktično vsak dan. To so dihalne vaje, čuječnost, vodene meditacije, vaje hvaležnosti; zjutraj pred odhodom v službo si vzamem 10 minut za telesno vadbo, med delovnikom pa poskušam najti čas za krajše aktivne odmore (raztezne vaje, vaje za moč). Zelo sem se navadila tudi na samomasažo rok in vratu in vsaj dvakrat mesečno si olajšam dušo na sprehodu s prijateljico, ko si vzameva čas za pogovor. Z dobro energijo me napolni tudi igra in crkljanje z otroki, pohodi z družino na kak hribček, sprehod v naravi in druženje s prijatelji. Skratka, so poti do osebnega ravnovesja in notranjega miru, le spoznajte in preizkusite jih.

Mir v duši

Vedno začnimo pri sebi. Za ohranjanje dobrega duševnega zdravja in motivacije pri delu je ključno, da vsak posameznik poišče svoj način obvladovanja stresa ter vzdržuje ravnovesje med delom in prostim časom. Ena izmed prvih stvari, ki jih lahko vsak naredi, je, da si vzame čas za redno sprostitev, pa naj bo to fizična aktivnost, meditacija ali preprosto čas za hobije in druženje z bližnjimi. Pomaga tudi, da smo pozorni na kakovost spanja, redno in zmerno telesno aktivnost in zdravo prehrano, saj tako pridobimo in ohranjamo energijo. Poleg skrbi za telo in um je koristno tudi, da postavimo realna pričakovanja do sebe – včasih pomeni biti zavzet tudi to, da znamo reči 'ne', ko so naloge preobsežne. Torej poskušajmo biti samo-iniciativni tudi tu in predvsem sami prevzemimo odgovornost za svoje počutje. Pomaga tudi, da smo proaktivni v komunikaciji s sodelavci in vodji glede nalog, pri katerih potrebujemo dodatno podporo. Dobro je, da v delo vključimo elemente, ki nas osebno navdihujejo.

Na koncu naj omenim še zabavo in smeh. Tudi mali trenutki radosti tekom dneva nam pomagajo ohranjati pozitivno energijo in nas povezujejo s sodelavci ali bližnjimi. Smeh je pogosto najboljše blažilo za stres, zato si ga privoščimo vsak dan, četudi le za kratek čas.

Ana Stražar je samostojna strokovna sodelavka za psihosocialno obravnavo v Službi za razvoj in izobraževanje.