Pripravnica vs Koronavirus – 1:0

Na zaposlitev v Zavarovalnici Triglav v času študija nisem niti pomislila. Kakšno delo bi sploh lahko, kot jezikoslovka, opravljala na zavarovalnici? Po več kot pol leta pripravništva pa lahko rečem, da raznoliko. In zanimivo.

Začetki so menda najtežji del poti in, če gre verjeti reku: »A good start is half the battle«, je od tega, kako začnemo, odvisno celo popotovanje in tudi, kako in kje bomo končali. Kako se je torej začela moja »pot na Triglav« in kje sem trenutno?

Prve dni na delovnem mestu

Kakšno leto ali dve nazaj sva se s sošolko na faksu malo za šalo, malo pa tudi zares ob kavi pogovarjali o tem, da bi si mogoče morali iskati službo na eni od zavarovalnic. Do te ideje sva prišli zato, ker je morala ravno plačati zavarovanje za avto in je šel pogovor bolj v smeri: »Tem zavarovalnicam pa res ne gre slabo. To je ziher dobra služba, ker bomo zavarovanja tako ali tako potrebovali vedno in te zato ni vsak dan strah, če boš jutri še imel službo.« No, med vsemi zavarovalnicami v Sloveniji je bila zame Zavarovalnica Triglav vedno tista z velikim Z-jem, odkar sem tu zaposlena pa se je to prepričanje le še utrdilo

Ideja, do katere sva s prijateljico prišli »po nesreči« se je torej izkazala za eno najinih najboljših. Kdo ve, mogoče se tudi sama odloči v prihodnosti poiskati službo pri nas.

Moj začetek ni bil težek, bil pa je, zaradi nenavadnih razmer, precej poseben.

Z delom sem pričela 18. februarja, kot pripravnica na oddelku za Upravljanje digitalnega nastopa, in že prvi dan so bili vtisi pozitivni, čeprav sem tisti dan komaj čakala, da sem ob koncu delovnega dne stopila čez prag »M19«, da sem lahko poklicala domov. In potem sem poročala o pisarni, o sodelavcih, o tem, da dobiš tudi prenosni računalnik in telefon, pa o tem, v kakšni dobri stavbi delam, da sem v centru Ljubljane ...

V naslednjih dneh sem začela spoznavati, da to še zdaleč ni dolgočasno delo, kjer bi vsi govorili in razmišljali zgolj o zavarovalnih policah, premijah, pogojih in klavzulah, kot si mnogi mladi velikokrat predstavljajo ob omembi zavarovalnic. Vsak dan mi je bilo lažje iti v službo, ker sem se začela navajati na delovno okolje, začela sem spoznavati ljudi, delovne procese ... Vse do epidemije koronavirusa.

Jutri delamo od doma ...

Čez noč je bilo potrebno začeti delati od doma in ponovno sem bila soočena z novo situacijo, z novim načinom dela, novim delovnim okoljem. A tokrat je bila situacija nova za vse, ne le zame. Vsi smo se morali prilagoditi z danes na jutri. Mislim, da se je tu Triglav izkazal kot agilno podjetje, ki mu je na prvem mestu zdravje zaposlenih in so mu težke situacije le dodatni veter v jadra. Ko je postalo jasno, da ni več varno, da hodimo v službo, smo ostali doma, brez kompliciranja in dvoumnih pravil, ki bi veljale za ene zaposlene, za druge pa ne.

Glavni izziv naše ekipe in celotne službe za korporativno komuniciranje je bil še naprej strankam nemoteno zagotavljati podporo in vsebino, ki bi jim olajšali vsakdan. Ključno je bilo, da so naši zavarovanci in sodelavci vedeli, da je zavarovalnica še naprej delovala, da so lahko še računali nanjo kljub ostalim negotovostim. Hkrati je bilo potrebno sproti sporočati, kaj dejansko spremembe pomenijo za zavarovanja ali pa naložbe in na kaj lahko računajo v prihodnosti. Zaradi specifičnosti situacije smo pripravili tudi veliko novih vsebin z nasveti in odgovori na aktualna vprašanja in dileme iz vsakdanjega življenja, saj se je to zaradi korone vsem obrnilo na glavo.

Začetne skrbi

Ko ravno začenjaš z novo službo, se soočaš z enakimi skrbmi in dvomi kot vsi ostali, ki so v nečem novi – kaj, kako, do kdaj, ali bom znala, kaj če ne bom, kdo mi bo pomagal ...? Na začetku še nisi samostojen, pogosto potrebuješ pomoč sodelavcev, navodila, nasvete in naloge.

V prvih dneh dela od doma me je zato malo skrbelo, kako bom delo opravljala, če bom morala ves čas nekoga motiti in prositi za navodila preko telefona ali aplikacije Microsoft Teams, če bom uspela dobiti dovolj jasna navodila tudi na daljavo oz. ali jih bom razumela, brez da mi nekdo pokaže, kaj in kako je treba. Veliko lažje je, ko se v pisarni malo nagneš na stran in sodelavko ali sodelavca na drugi strani mize vprašaš za mnenje in pomoč. Poleg tega je tudi mimika izredno pomembna in lahko že iz nje razbereš veliko oziroma še več kot samo iz besed.

Organizacija je ključna

Izkazalo se je, da me je skrbelo brez potrebe.

Takoj zjutraj sem po sestanku vedela, kaj moram narediti in roke, do kdaj morajo biti naloge opravljene. Če sem imela vmes še kakšno vprašanje, so mi sodelavke z veseljem pomagale, delile ekran in mi tako tudi na daljavo predale znanje in nasvete.

Poleg tega, da smo se z ekipo vsako jutro slišale in da sem takrat dobila zadolžitve in imela priložnost tudi vprašati, če mi karkoli ni bilo jasno, mi je pomagalo tudi to, da sem si vse naloge beležila v dnevnik. Tako ni bilo brezglavega »lovljenja rokov«, ampak bolj hitra a preudarna hoja do njih. Ko sem nalogo zaključila, sem jo obkljukala, nezaključene pa označila in prenesla v seznam za naslednji dan, h kateremu sem na jutranjem sestanku dodala še nove zadolžitve.

Navezovanje stikov

Na začetku je poleg tega, da nisi čisto samostojen in potrebuješ navodila, čas tudi za spoznavanje ljudi, za mreženje. Več ljudi ko poznaš, bolj ti je prijetno priti v službo, lažje je, in več tudi veš. Kot pripravnica naj bi tudi krožila po drugih oddelkih, kjer bi lahko spoznala delo drugih služb in sodelavce, s katerimi drugače mogoče ne bi prišla v stik.

Ravno na področju socialnih stikov sem najbolj občutila vpliv novonastalih razmer. Spoznavanje in druženje med skupnim kosilom ali pa med kavo je odpadlo. Srečevanje na hodnikih, ko bi prav tako lahko mogoče navezala kakšen stik in pripravniško kroženje, tudi. Glede na to, da sem bila na Triglavu, preden je bilo odrejeno delo od doma, zaposlena šele 1 mesec, je bila moja socialna mreža razumljivo, no, bolj mrežica. In tega se na daljavo ne da z lahkoto spremeniti.

Seveda sem bila v stiku tudi s Triglavani, ki jih še nisem imela priložnosti bolje spoznati v pisarni, in nikomur ni bilo težko pomagati, če sem kaj potrebovala. Ampak vseeno je manjkal še osebni stik, faza spoznavanja, ki bi poenostavila komuniciranje. Poleg tega bi bilo malo čudno, če bi kar iz čistega miru in prosto po Prešernu začela klicati ljudi po Teamsih, samo da jih pozdravim, ali pa jih vabiti na virtualno kavo. Tako bi najbrž kmalu dobila povabilo na kakšno specializirano individualno delavnico, »Meje (virtualnih) osebnih odnosov – Zakaj so pomembne?«.

Kakorkoli že, po sili razmer sem bila, ko sem se maja, po treh mesecih dela od doma vrnila v pisarno, na tem področju spet nekako bolj na začetku. Zaradi tega mi je bilo še vedno malo nerodno potrkati na vrata od sodelavcev in začenjati kakšno debato, seveda na varni razdalji 2 metrov. Ampak sem, ker je v sodelovanju in povezovanju moč. In danes, ko sem v pisarni vsak dan in sem zato imela priložnost malo bolj spoznati svoje sodelavce, sem še bolj vesela, da sem postala del take ekipe.

Kako pa naprej? Mislim, da bodo tudi prihodnji meseci polni sprememb in izzivov in čeprav vem, da ne bo vedno lahko, verjamem, da jim bomo kos. A to je že tema za naslednji blog … so, stay tuned!

Katarina Gornik je v Zavarovalnici Triglav zaposlena kot pripravnica v Službi za korporativno komuniciranje, na oddelku za upravljanje digitalnega nastopa.